Make your own free website on Tripod.com

 

Machu Picchu

 skrivnost iz preteklosti

 

 

 

 

 

 

Še največjemu ne poznavalcu latinske Amerike to ime pomeni nekaj. Če že ni seznanjen z zgodovino tega starodavnega Inkovskega mesta, pa je gotovo videl prepoznavne fotografije tega mesta, ki s svojo posebnostjo pritegnejo še tako, na indijanske reči, neobčutljivo oko. Dejstvo je, da je podoba MACHU PICCHU-a najbolj komercialno izkoriščan zgodovinski objekt v celotnem Peruju, če že ne v celotni Južni Ameriki in je zato o njem veliko napisanega in dokumentiranega. Napisano pa v večini primerov ni čisto točno, ker je namen tega pisanja privabiti čim več turistov, ki pa se jih najlažje privabi z kakšnimi epskimi zgodbami in še bolj s kakšnimi skrivnostmi, ki burijo turistovo domišljijo in iz njegove denarnice spuščajo dolarje.

Standardna komercialna zgodba tega mesta je približno takšna: "Po propadu Inkovskega imperija in umoru Atahualpe (zadnjega velikega Inka), si je preostalo plemstvo uredilo novo prebivališče na nedostopnem predelu pragozda, kar naj bi jih obvarovalo pred napadi krvoločnih Špancev, ki so pred tem opustošili celotni Inkovski imperij. Plemstvo si je na tej planoti uredilo svojo zaprto skupnost, ki je živela samostojno in neodvisno življenje skozi stoletja. Zaradi svoje lege Španci tega skrivnega mesta nikoli niso odkrili. Indijansko prebivalstvo je neznano kdaj zapustilo to mesto in ga tako pustilo v čakanju, v čakanju na naše odkritje (odkrili so ga šele leta 1911)."

Prava zgodba, seveda če tudi ta ni komercialna, pa je rahlo drugačna. Da bi jo boljše razumeli, pa se bom prvo osredotočil na samo inkovsko kulturo in državo pred prihodom Špancev.

Kdo so sploh bili Inki?

V ekstremnih pogojih visokih Andov, so bile v dolini okoli jezera Titicaca prisotne manjše države vse od začetka našega tisočletja. Večina teh državic se je preživljala z obdelovanjem terasastih polj, na katerih so v glavnem pridelovali koruzo in krompir. Med sabo so se vojskovale za prevlado nad skromnimi vodnimi in zemeljskimi viri, ki so v tej pokrajini pomenili več kot drugje. Sosednje državice so kljub temu živele v nekakšnem ravnovesju, vse dokler se niso Inki začeli nevarno širiti po tej dolini. Prednost v primerjavi z ostalimi državicami so si pridobili z boljšo politično in socialno ureditvijo, ki je temeljila na mitu o božanskem izvoru samih Inkov. S tem so zavojevana plemena dobila božansko zaščito pred ostalimi državami in so se tako počutila varna znotraj tega nastajajočega imperija. V drugi četrtini petnajstega stoletja, pod vladavino Pachacuti Inca, pa se je ta država začela še bolj skokovito širiti in osvajati nova ozemlja na severu in na jugu Andov. Seveda so bila ta osvajanja možna samo z izvrstno organizacijo vladanja, ki je temeljila na hierarhičnem inkovskem plemstvu. Poglavar je bil vrhovni Inca, ki je bil hkrati tudi potomec boga sonca, drugega boga po veličini, takoj za bogom Viracocha (belim bradatim bogom). Poročen je bil s svojo sestro, kar naj bi še povečalo božanskost celotne inkovske družine v očeh navadnih prebivalcev celotnega imperija. Svoje ukaze je predajal na svoje bližnje sorodstvo, ti pa so jih predajali naprej na nižje Inke, ki so prebivali v samostojnih upravnih območjih po imperiju, vendar so bili vsi imenovani na te položaje od vrhovnega Inke. Skratka celoten imperij je temeljil na strogo centralizirani upravi, ki je bila dodatno podprta še s to državno religijo. Na vseh delih imperija so bili templji, v katerih so delovali svečeniki, ki so tudi izhajali iz vrst vladajočega razreda Ink. Ti templji z bližnjo okolico so bili posvečeni raznim bogovom, tako je bil npr. Machu Picchu posvečen bogu soncu.

 Cuzco

Vsa na novo osvojena ozemlja, ki jih je bilo v poznem petnajstem stoletju ogromno, so kar se da na hitro s cestami povezali s prestolnico Cuzco. Ceste so bile po večini speljane tako, da je bil po njih možen le prehod pešakov in tovornih lam, na mestih so jo zamenjale kar stopnice. Glavne ceste so se smele uporabljati le za prehod vojske in prehode tekačev, ki so imeli nalogo, da so ustno prenašali sporočila, včasih tudi sporočil v obliki vozlov.

Iz teh osvojenih ozemelj so prvo izselili vso prebivalstvo in ga naselili na nova področja, ki so bila v lasti vrhovnega Inka, in jim tam razdelili zemljo. Sedaj novi prebivalci imperija so morali poleg nove religije sprejeti še jezik, ki je bil uraden po celotnem imperiju. S temi metodami so si Inke zagotovili določeno varnost pred ponovnimi upori na novo osvojenih držav.

V tem dokaj stabilnem sistemu je bilo poskrbljeno tudi za primere, ko ni bilo dovolj hrane za prebivalstvo. Ob takšnih primerih so navadni ljudje dobivali hrano iz državnih shramb na podeželju. V te shrambe so bili ljudje dolžni prinašati del svojega pridelka in ga tu shraniti za celotno skupnost. S temi primeri lahko označimo ta imperij kot neke vrste socialni imperij, ki je skrbel za množice in se manj oziral na želje posameznikov. V celotnem imperiju je vladal strog red in že najmanjše posameznikovo odstopanje, je pomenilo kruti konec za njega in celotno njegovo družino. Večina kazni za neprimerno obnašanje je bila smrt z razbitjem obtoženčeve glave z ogromnimi kamni.

Iz takšnih dejstev so nastale različne ocene vladavine Inkov. Eni imajo to vladavino za socialistični imperij, saj je s svojimi socialnimi prijemi za množice lahko še danes zgled mnogim državam. Drugi jo imajo za tipično tiransko vladavino, ki se ni ozirala na sredstva s katerimi so dosegali cilje. To je največkrat pomenilo množične masakre ljudi, ki so stali na poti velikega Inke. Vsi pa so si edini, da je bil ta imperij izredno učinkovit, ne glede na izredne naravne ovire, ki vladajo v Andih.

 

 

 

 

 

Prihod belcev

Vsem lepim stvarem pa vseeno enkrat pride konec in tudi temu cesarstvu je. Ravno v času španskega prihoda v Ande se je tu odvijal epilog državljanske vojne, vojne dveh cesarjev. Ker je bila pri zmagovalcih prisotna velika euforija, so prihod belcev močno podcenjevali. Španci pa so to izkoristili in spretno ujeli cesarja Atahualpo, ter tako popolnoma ohromili centraliziran imperij. Velika vojska je bila brez vrhovnega poveljnika. Edino kar jim je preostalo je bilo, da čakajo ukaze, ki pa jih ni bilo od nikoder. Postopoma so vojaki odhajali domov in tako se je ogromna vojska (v primerjavi s peščico Špancev) postopoma spreminjala v nepovezano in domotožno združbo očetov, sinov, bratov, ki jim je bila edina skrb dom.Francisco Pizarro je tako dobival vse bolj proste roke za ropanje in izsiljevanje. Atahualpo so izsiljevali tako, da so mu obljubili prostost, če zbere zlata do črte, ki so jo narisali na stene ogromne sobe. Vsi so bili prepričani, da toliko zlata ne more zbrati in da bo še vedno njihov ujetnik, kar so v bistvu tudi hoteli. Vedeli so, da dokler imajo tako eminentnega ujetnika se jim ni potrebno bati za njihova življenja.

Vse Špance pa je Atahualpa presenetil. Ko je bila soba polna so ugotovili, da so se stvari zelo obrnile. Takšna količina zlata je spremenila obnašanje ljudi in Pizarro je začel izgubljati avtoriteto. Cesarja niso hoteli izpustiti, ker bi to pomenilo njihov konec, torej je bila edina rešitev njegova smrt. V montiranem procesu so Atahualpo obtožili, da je spletkaril proti Špancem. Obsodili so ga na smrtno kazen in sicer s smrtjo na grmadi, ker ni bil katolik. Kasneje so ga nekako prisili, da se je krstil v Juana, kajti vseeno so se bali sežgati monarha na grmadi. Ko pa je bil katolik, se je kazen grmade spremenila v smrt z davljenjem. Indijanci so le nemo opazovali, kako jim prišleki uničujejo državo. Z izjemo nekaj manjših uporov so Španci postopoma zavladali celotni indijanski populaciji in jo neusmiljeno izkoriščali in ropali. Zlato in srebro je bilo tisto, kar je Špance najbolj razvnemalo. Območja z veliko teh kovin so bila najbolj na udaru in so jih tudi Španci najbolj spremenili. Kjer teh prekletih kovin ni bilo, tam se je čas ustavil in Indijaci so ostali pozabljeni od Špancev in Boga. Bistvo Maccu Pichuja pa je ravno v tem. To svetišče boga sonca je bilo opuščeno že pred španskim prihodom in zato v njem ni bilo nič vrednega za pohlepne Špance. Zelo verjetno je, da so prvi španski osvajalci obiskali to opuščeno naselje, a jih sama arhitektura ni posebej navdušila. Zato o tem naselju niso pisali in je počasi utonilo v pozabo vse do današnjih dni. Mogoče ta teorija Maccu Pichu-ja ni resnična, če ne drugo je pa vsaj drugačna in manj mistična od komercialne.