|
Psica
Ko je prišel narednik v Pariz na dopust, ljubice ni bilo doma. Vseeno so ga pozdravili drhteci kriki presenecenja in veselja, objemi, in prav tako so ga prekrili mokri poljubi. Psica. Vorace, ovcarka, ki jo je pustil pri mladi ljubici, ga je ovila kot plamen in ga oblizala z jezikom, ki je bil bled od vznemirjenja.Služkinja je medtem dvigala prav takšen hrup kot pes in vzklikala: »Kakšna smola! Madame je pravkar odšla za nekaj dni k Marlotte, da zapre hišo. Zakupnik gospe je zapustil hišo in ona pregleduje popis pohištva. Še dobro, da ni tako dalec! Bo monsieur napisal madame telegram? Ce ga odpošljem zdaj, bo madame jutri pred kosilom tukaj. Vsekakor bo monsieur prespal. Naj vkljucim grelec za vodo?«
»Dobra moja Lucie, kopal sem se že doma. Vojaki na dopustu imajo umivanja cez glavo!«
Ogledal si je lastno podobo v ogledalu; bil je modrikast in rdecelicen kot bretonske granitne skale. Briardska ovcarka, ki je stala tesno ob njem v spoštljivi tišini, se je tresla do poslednje dlake na telesu. Zasmejal se je, ker mu je bila tako podobna, siva in modra in skuštrana.
»Vorace! «
Dvignila je glavo in ljubece pogledala gospodarja, in narednikovo srce je zatrepetalo, ko je nenadoma pomislil na ljubico, Jeannine, tako mlado in tako krhko malce premlado in cesto prevec krhko.
Med vecer jo je psica verno opazovala obred njunega starega življenja in lovila košcke kruha, ki ji jih je metal, in lajala ob pravih besedah. Tako popolnoma jo je preplavilo obcudovanje, da je pozabila na mesece, ko ga ni bilo.
»Tudi jaz sem te zelo pogrešal,« ji je zašepetal.
Kadil je, slonec na zofi. Prihuljena kot hrt na nagrobniku se je psica pretvarjala, da spi, s popolnoma umirjenimi ušesi. Le obrvi, ki so ob najrahlejšem šumu potrznile, so razkrivale, daje na preži.
Na smrt utrujenega moža je tišina kmalu zazibala v spanje, dokler ni roka, ki je držala cigareto, zdrsnila prek blazine in ožgala svilo. Zdramil se je, odprl knjigo, se s prstom dotaknil nekaj novih okraskov in fotografije, ki je dotlej še ni videl: Jeannine v kratkem krilu, z golimi rameni, na deželi.
»Gotovo jo je poslikala prijateljica... Kako ljubka je videti!«
Na hrbtni strani fotografije je bral: »5.junij, 1 91 6. Kje sem bil petega junija?. . . Oh, že vem, v smeri proti Arrasu. Peti junij. Ne poznam tega rokopisa.
Spet je sedel in premagal ga je spanec, ki je odnesel vse misli. Udarila je deseta ura; še vedno je bil toliko buden, da se je nasmehnil ob bogatem in Slovesnem zvoku male ure, katere glas, kakor je imela navado reci Jeannine, je bil vecji od njenega trebuha. Toda ko je udarila deset, je psica vstala.
»Mir!« je dejal zaspani narednik. »Lezi!«
Toda Vorace ni legla. Godrnjaje je puhala in stegovala tacke, kar je pri psu isto, kot bi si nadel klobuk za izhod. Stopila je h gospodarju in rumene oci so jasno spraševale: »No? «
»No, « je odgovoril, »kaj je s tabo?«
Medtem ko je govoril, je iz spoštovanja spustila ušesa in jih nemudoma spet dvignila.
»Oh, kakšna nadlega si!« je zavzdihnil narednik. »Žejna si! Bi rada ven?«
Ob besedi »ven« je Vorace zarežala in zacela blago sopihati, kažoc svoje prelepe zobe in mesnati del jezika.
»No, dobro, pojdiva torej ven. Toda ne za dolgo, ker sem tako zaspan, da padam v nezavest. «
Na cesti je bila Vorace tako razburjena, da je zatulila kot volk, skocila naravnost na gospodarjev vrat, naskocila macko in se zavrtela, igraje »notranji krog« z lastnim repom. Gospodar jo je nežno oštel, saj je vse zvijace pocenjala zaradi njega. Koncno se je spet umirila in umirjeno hodila ob njem. Narednik je umeril korak po njenem, uživajoc toplo noc, in si iz dveh treh nepomembnih misli naredil pesmico.
»Jutri zjutraj bom videl Jeannine... V udobni posteljici bom spal... pred mano je sedem dni, ki jih bom preživel tukaj.. . «
Opazil je, da ga je psica, ki je planila naprej, cakala pod plinsko svetilko s prav takim pogledom nestrpnosti. Njene oci, njen mahajoci rep in vse njeno telo je spraševalo: »No? Pridi torej.«
Kakor hitro je prišel do nje, se je z odlocnim korakom obrnila okrog ovinka. Nenadoma je spoznal, da je nekam namenjena.
»Morda,« je pomislil pri sebi, »ima služkinja navado... Ali Jeannine.. «
Zastal je za trenutek, potem je nadaljeval pot, sledec psici, ne da bi sploh opazil, da ga je v trenutku minila utrujenost in zaspanost in obcutek srece. Pospešil je korak in vzradošcena psica je šla naprej kot dober vodnik.
»Naprej, naprej!' « je tu in tam ukazal narednik.
Pogledal je na tablo z imenom ceste, potem je šel dalje. Šla sta mimo nasadov z vratarskimi ložami; cesta je bila motno razsvetljena in nikogar nista srecala. V razburjenosti ga je psica igrivo ugriznila v roko, ki mu je visela ob boku, in moral je ukrotiti zoprni nagib, ki si ga ni znal razložiti, da je ne bi udaril.
Koncno se je ustavila, kot bi hotela reci: »No, tukaj sva!« pred staro, polomljeno ograjo, ki je šcitila nasad nizke hišice, ki se je dušila v trti in srobotu, plaha, kot v skrivnost zastrta hišica.
»Zakaj ne odpreš? «'je vprašala psica, ki je zavzela položaj pred vrtljivo leseno leso.
Narednik je dvignil roko k zapahu in ga spustil, daje padel. Sklonil se je k psu, pokazal s prstom na svetlobno nitko vzdolž zaprtih oknic in jo z zamolklim glasom vprašal: »Kdo je tam?... Jeannine?«
Pes je ostro bevsknil »Hej! «' in zalajal.
»Sšš!' je pošepnil narednik in sk1enil dlani prek hladnega, vlažnega smrcka.
Še enkrat je stegnil omahujoco roko proti lesi in psica je poskocila naprej. Vendar jo je zadržal za ovratnik in jo odpeljal na plocnik na nasprotni strani, medtem ko je strmel v neznano hišo in nitko rožnate svetlobe. Sedel je na plocnik poleg psa. Ni še utegnil zbrati vseh podob in misli, ki so se zgrinjale okrog možne izdaje, toda pocutil se je nenavadno osamljen in slaboten.
»Me ljubiš? «' je pomrmral psici v uho.
Obliznila mu je lice.
»Pridi; greva.«
Odpravila sta se, on pred njo. In ko sta bila spet v mali dnevni sobi, je opazila, da v vreco, ki jo je dobro poznala, potiska perilo in copate. Bila je obupana, vendar je spoštljivo sledila njegovim gibom, medtem ko so se ji solze v barvi zlata potresavale v rumenih oceh. Položil ji je roko na vrat, da bi jo potolažil.
»Z mano greš. Ne bom te vec zapustil. Prihodnjic mi ne boš vec mogla povedati, kaj se je zgodilo `potem'. Nemara se motim. Morda te nisem prav razumel. Vendar tu ne boš vec ostala. Tvoja duša ni narejena, da bi varovala katerokoli skrivnost razen moje. «'
In medtem ko se je psica tresla, še vedno negotova, je on držal njeno glavo v rokah in ji s tihim glasom govoril: »Tvoja duša... Tvoja pasja duša... Tvoja krasna duša.. «
|