o ukazu guvernerja Kube, Diega de Velasquez-a, je Cortes odplul leta 1519 proti mehiški obali, z namenom osvojitve Asteškega imperija. Ustanovil je mesto Vera Cruz, zažgal vse svoje ladje, da bi preprečil beg svojih ljudi in po porazu pridobil Tlaxcalance za svoje zaveznike. Azteški cesar Montezuma je v veri, da so Španci potomci boga QUETZALCOATLA sprejel Cortesa in njegove ljudi v prestolnici Tenochtitlanu, ki je ležala na visoki planoti sredi slanega jezera. Španci so to spretno izkoristili in zajeli cesarja, ter preko njega nekaj časa vladali celotnemu imperiju. Toda guverner Kube ni bil ravno zadovoljen z vsemi Cortesovimi postopki (predvsem so ga motile pravniške zadeve celotne odprave) in je sklenil, da ga odpokliče. Za to je zbral vojsko in jo poslal v Vera Cruz. Tam pa jih je že čakal Cortes in po krajši bitki je premagal guvernerjevo vojski, v kateri je hitro vzplamtela sla po obljubljenem zlatu in je skoraj vsa prestopila na Cortesovo stran.

Z zavarovanim hrbtom se je Cortes odpravil nazaj v prestolnico, kjer pa je zaradi krutosti Špancev nad domorodci izbruhnil upor. V najbolj znani bitki po imenu Otožna noč (trista noche) so Španci morali zaradi hudih izgub zapustiti prestolnico in se začasno umakniti na obrobje jezera. Predhodno so si Španci nabrali ogromne količine zlata in zaradi njegove teže jih je ob begu veliko utonilo v vodnih kanalih po mestu. Še danes kroži legenda, da je pod površjem današnjega Mexico city-a zakopanega ogromno zlata, ki je potonilo skupaj s pohlepnimi Španci. Na tem mestu naj še povem, da so Azteki le lovili Špance in ne ubijali. Pri njih je bila navada, da se v vojnah niso ubijali, ampak so le lovili ujetnike, ki so jih kasneje žrtvovali bogovom.

Celo naslednje leto je Cortes načrtoval ponovno obleganje mesta. V ta namen je zbral vsa indijanska plemena, ki so sovražila Azteke (zavojevalce). Med glavnimi so bili Inijanci iz okrožja Talaxcala. Ti so bili največji sovražniki Aztekov in jih nikoli niso pokorili, čeprav je ta pokrajina ležala v osrčju imperija. Z njihovo pomočjo in s pomočjo premoči v tehniki (za napad na otok so zgradili več ladij) so mesto po več mesečni blokadi 13. Avgusta 1521 zavzeli in ga skoraj zravnali z zemljo, izstradano prebivalstvo pa brez izjeme pobili. Na mestu največjega templja pa so zgradili katedralo in tako simbolno začeli kalvarijo domorodcev.

Po tem zmagoslavju je Cortes skupaj z naropanim plenom odplul direktno v Španijo, kajti nevoščljivi guverner Kube bi ga zagotovo zaprl. Na dvoru Carlosa V. so zlato in Cortesa sprejeli z odprtimi rokami. Kljub vsem zaslugam pa ga vseeno niso imenovali za guvernerja, temveč le za marques-a, ter mu podarili ogromno zemlje in bogastva, kar ga je naredilo za enega najbogatejših Špancev tistega časa. Rahlo zagrenjen se je vrnil v novi svet, kjer je nadaljeval z osvajanjem Nove Španije. Še danes se po njem imenuje zaliv med Kalifornijskim polotokom in mehiško obalo, Cortesovo morje. Leta 1540 je umrl v Španiji kot zelo ugleden vojskovodja in plemič.

Eni ga imajo le za krutega konkvistadorja, drugi ga spet opevajo kot poeta španske konkviste. Dejstvo pa je, da je bil nadpovprečen konkvistador. Bil je sin obubožanega plemiča in hkrati bratranec Francisca Pizarra. Bil je pismen, kar je bilo v tistem času izredno redko. V mladosti je študiral pravo in študij opustil zaradi njegovega pustolovskega značaja. Toda poznavanje takratnega prava mu je v njegovi karieri veliko pomagalo in po osvojitvi je postal eden največjih podjetnikov v Novem Svetu. Baje je pisal tudi pesmi, kar daje njegovemu značaju še dodatno komponento. Ena njegovih največjih slabosti pa so bile ženske. Anekdota pravi, da je ravno zaradi zveze z bogato plemkinjo tudi moral zapustiti rodno Extramaduro, če je hotel obdržati glavo na ramenih.