Za črpanje bogatega najdišča srebra so morali na prisilno delo tisoči Indijancev. Španski podkralj Francisco de Toledo je leta 1574 poskrbel za ponovno oživljanje mite, nekoč v inkovskem cesarstvu udomačene posebne oblike skupinskega dela. Da bi lahko rudnike izkoriščali v treh izmenah s po 4500 delavci, so morale dati vasi bližnje in daljne okolice potrebno število moških. Za nadomestilo so dobili oskrbo in skromno plačilo. Številni Indijanci so se v naslednjih dobah odseljeval iz območij, na katerih je veljala mita, to pa je povzročilo odseljevanje z andskega višavja. Afriški sužnji niso bili primerni za to trdo delo, ker niso prenesli višine in mraza. Urugvajski pisatelj Eduardo Galeano, karibski kronist evropskega ropanja Latinske Amerike, ocenjuje število žrtev tedanjih delovnih razmer v rudnikih srebra na približno osem milijonov.

Španija je imela od neizmernega bogastva daljnosežno le malo koristi. Zaradi sle po blišču in razsipnosti vladarjev ter zadolževanja krone zaradi vojn in zavojevalnih pohodov so se s tem bogastvom okoristile predvsem angleške, nemške in flamske banke. Tako so rudniki srebra v Potosiju posredno spodbudili industrijski razvoj severne Evrope, Španija kot kmetijska država pa je tako rekoč zamudila vključitev v industrijsko dobo.

Razmere v gorah so bile vse prej kot idealne za graditev velikega mesta. Zemljišče leži več kot 4000 metrov visoko, zaledje ni primerno za kmetijstvo. Vse za življenje potrebne do brine so morali spraviti sem od daleč. Toda ko so španski zavojevalci leta 1545 tukaj našli srebro in se je območje izkazalo kot največje najdišče dotlej, je izbruhnila prava histerija. Cerro Rico - Bogata gora - kakor so jo poimenovali Španci in jo imenujejo še danes, je postala neustavljivo privlačna točka, ni se ji bilo mogoče upreti. V najkrajšem času je zraslo ob vznožju gore mesto Potosi. Le 30 let po ustanovitvi je štelo že 120.000 prebivalcev. Sredi 17. stoletja naj bi jih bilo celo 200.000, tako da je bil Potosi večji kot katerokoli mesto v Evropi. Kolonialni gospodarji so si z bogastvom lahko privoščili vsakršno razkošje, rudarji pa so morali živeti v ubožnih mestnih četrtih južno od reke Ribera. Korupcija, nasilje in prostitucija so označevali drugo plat te družbe, družbe, katere nezmernost je moralo v rudnikih plačati z življenjem na tisoče Indijancev. Umetne obrti so z blaginjo pridobile. Zasebne mestne palače in 22 cerkva, postavljenih večinoma v drugi polovici 17. stoletja, v tako imenovanem mestiškem baročnem slogu, so ponosno razkazovale svoje razkošje. Za slog značilni oviti stebri so se prvič pojavili na portalu leta 1691 dokončane karmeličanske cerkve svete Terezije. Skoraj hkrati je nastala jezuitska cerkev. Danes je ohranjenih le še 32 ovitih stebrov in dvonadstropni čelni portal. Cerkev je imela tri ladje.

Dokončana je bila med letoma 1809 in 1836. Čeprav v 18. stoletju s tisoči rovov prevrtan Cerro Rico ni več dal veliko rude, je bila zgrajena čudovita Casa Real de Moneda, kraljeva kovnica. Kompleks je obsegal dva bloka hiš in nadomestil staro kovnico iz leta 1572. Kovnica je bila najmogočnejša posvetna zgradba nekdanjega podkraljestva Alto Peru.

Stare rudnike Potosija danes nekdanji rudarji razkazujejo turistom, prav tako mline (ingenios) ob reki Ribera, v katerih so surovo srebro topili in amalgamirali z živim srebrom. Mnoge izmed nekdaj 140 predelovalnic, kot sta mlin del Rey in mlin Dolores, so še dobro ohranjene in si jih lahko ogledamo. Rudo, ki vsebuje srebro, so najprej zbrali na nekem dvorišču, potem pa topili v velikih pečeh. Pri tem se je moralo srebro nenehno premikati, da bi se čim bolje spojilo z živim srebrom. Hidravlična mlinska kolesa topilnice je poganjala voda iz 22 jezov, postavljenih na umetnih mrtvih rokavih (lagunas) reke. Na lamah so srebrne palice tovorili v kovnico; tam so nanje pritisnili vtis-ni pečat. Okoli leta 1825 so dognali, da so rudniki dokončno izčrpani in Potosi je naglo propadel. Po letu 1900 je dalo rudarjem zaslužek le še pridobivanje kositra.