Novi svet

motno je, da je NOVI SVET odkril Krištof Kolumb. Prav tako je zmotno, da so NOVI SVET odkrili Vikingi. Edini pravi in prvi raziskovalci Amerik so bili Indijanci, ki se takrat sploh še niso imenovali tako. To ime so dobili po zmotnem Kolumbovem prepričanju, ki je živel in umrl v veri, da je odkril zahodno pot do Indije in njenega bogastva. V bistvu ni našel niti Indije, niti bogastva. Oboje so odkrili drugi.

»Indijanci« so na to celino prišli pred približno 20.000 leti, ko je bil Beringov preliv prehoden. V naslednjih nekaj tisoč letih sta bili Ameriki odkriti od severa pa vse do juga. Za odkritje odkritega je potem moralo preteči še mnogo vode. 12. Oktobra 1492 je Kolumb kot prvi Evropejec stopil na to novo celino, torej je to le datum odkritja te celine za Evropo. In kaj je gnalo Evropo proti zahodu? Odgovor je preprost. V to jih je prisilil vzhod in njegove začimbe ter bogastvo. V Evropi so v tem obdobju cene začimb močno poskočile, ker so Turki vse bolj ovirali levantsko trgovino Italijanskih mest. Da bi znižali cene so se zahodna kraljestva (predvsem Portugalska in Kastilija) vse bolj začela usmerjati stran od nemirnega Sredozemlja in se obračati na neraziskani Atlantik, kjer so upali, da bodo našli morsko pot do popra in svile.

Portugalcem je veliki met uspel, ko je Vasco da Gamma obplul Afriko. Španci so pri tem imeli manj sreče. Trčili so na nov kontinent in na njem našli le malo začimb (le vanilija) in velike količine zlata in srebra. Conquistadores so bili Španski pustolovci, ki so odkrili večino tega bogastva. To so bili mladi Kastilijci, ki so šli v Novi svet iskat srečo in bogastvo, ki je v Španiji niso našli. Pri teh ljudeh je bila prisotna visoka stopnja motivacije. Njihov glavni cilj je bil, da bi čim bolj obogateli in si tako pridobili ugled. Ko so temu dodali še versko gorečnost, potem dobimo prave stroje za dosego tega cilja. Toda končni uspeh je uspelo doseči le peščici, skoraj vsi so za vedno ostali revni in nesrečni.

Med največje osvajalce spadata zagotovo Hernan Cortes (osvojil je Mexico) in Francisco Pizzaro. Zanimivost obeh je ta, da sta bila bratranca. Prvi je bil sin ne preveč premožnega fevdalca in drugi nezakonski otrok tudi ne preveč bogatega fevdalca iz Extramadure. Ta revna pokrajina v zahodni Kastiliji je bila pravo leglo velikih osvajalcev. Poleg njiju iz te pokrajine izhajajo še Vasco Nunez de Balboa (prvi Evropejec, ki je videl Pacifik in tudi plaval v njem), Pedro Alvarado (osvojil je kraljestva na območju današnje Gvatemale) in Francisco Orellana (prvi Evropejec, ki je preplul Amazonko od izvira do izliva). Ti osvajalci so delček svoje pokrajine prenesli po obeh Amerikah v imenih novih krajev. Trujillo, Guadalupe, Merida, Albuquerque, Medelin to so le nekatera.

Prvotna želja Kastiljske krone, da bi z odkritjem morske poti do Indije prevzela vodilno mesto v trgovini z začimbami, se je čisto spontano spremenila v odkrito ropanje, predvsem dragih kovin po Novem svetu. Indijancem je bila takšna lakomnost do zlata in srebra čisto tuja. Ironično so Indijanci poimenovali zlato kar za španskega boga, za katerega so bili Španci pripravljeni pobiti in uničiti vse. Da bi se temu izognili, so lokalni indijanski poglavarji odvračali te divjake s preprostimi zgodbicami o velikih bogastvih nekje drugje in ne v njihovi okolici. Najbolj legendarna »zlata« zgodbica je verjetno zgodba o EL DORADU (zlatem možu). Ta je razvnemala nepismene in neuke pustolovce do takšne mere, da je sčasoma postala kar mit. Ta in podobni miti so v Novi svet zvabili nešteto mladih Evropejcev. Dežela EL DORADA naj bi bila nekje na področju današnje Kolumbije in Venezuela. Pravim na bi bila, ker je kljub ogromno odpravam v 16. st. ostala neodkrita. V vsaki odpravi so znova in znova odkrivali revna plemena, ki so imela zlata ravno toliko, da so jih lahko pobili z enim vzrokom. Po teh pokrajinah so se med drugim podile odprave Gonzala Jumeneza de Quesade in nemških konkvistadorjev (Federman, Alfinger, Von Hutten).

Zgodba o vrelcu večne mladosti je zelo podobna. Indijanci, da bi se rešili najhujšega, so konkvistadorjem v ušesa polagali tisto, kar so ti hoteli slišati. Ostareli uspešni pustolovec Ponce de Leon, ki bi hotel nadaljevati svoje življenje, je na Floridi (današnje ZDA) nasedel takšni indijanski bajki. S podobno vnemo kot konkvistadorji v Južni Ameriki je začel iskati ta vrelec. Odgovori lokalnih poglavarjev so bili vedno isti: »Proti zahodu je res nekaj, tam pojdite«. Tudi zaključek te zgodbe je bil podoben tisti o EL DORADU. Razočarani Španci na eni strani in prav tako razočarani Indijanci, seveda tisti, ki so ostali. Ostalo pa jih je zelo malo.

Ko zgodbo posplošimo na celotni Novi svet in v obdobje do današnjih dni, potem je zaključek osvajanja Amerik naslednji. Evropejci - belci (Španci, Angleži, Nizozemci, Francozi, Američani) so bili vedno in še vedno so nezadovoljni, nikoli jim ni bilo zadosti. Vedno so hoteli še več, več zlata, več srebra, več krzna, več plodne zemlje, staroselci pa so bili le nepotrebna navlaka brez katere sistem ne bi deloval. Kot bi v vaše stanovanje prišel človek in osvojil celotno stanovanje v imenu tretjega. Vas, lastnike stanovanja, bi razlastil in vam samo po zaslugi svoje dobrote pustil še naprej živeti v stanovanju. V zameno bi morali plačevati najemnino in še v sobah bi lahko pohištvo premikal le ON.

Danes so staroselci v Amerikah čisto marginalna skupina. V severni ameriki po številu, ker je bilo INDIJASKO VPRAŠANJE uspešno rešeno že davno pred podobnim poizkusom rešitve vprašanja enega drugega naroda. V južni Ameriki pa so staroselci marginalna skupina po bogastvu. Potomci peščice uspešnih konkvistadorjev uspešno prodajajo deželo, ki so jim jo osvojili njihovi predniki. Na koncu za prvotne prebivalce ni ostalo čisto nič. Še celo imenujejo jih po čisto tretji deželi, ki nima kaj dosti skupnega z njihovo revščino in bedo. Podjarmljeni so še vedno podjarmljeni in tudi bodo ostali tako dolgo, dokler se ne bodo prebudili in zadevo po svoje uredili. Upam, da imajo tudi oni svojega spečega kralja Matjaža.