250 let je Španija izkoriščala bogastvo vzhoda z velikimi ladjami, ki so jadrale čez zahrbten Pacifik. Na Filipine so jadrali galeoni iz Nove Španije -zdaj Mhika- kjer so se srečavali trgovci dveh hemisfer.

V oblačnosti pobožnosti in kadil se je rodila pobožna podoba velike ladje v procesiji okoli mestnih zidov. Sredi neubranosti zvonov z župnijskih cerkev je manilski škof dvignil svoji roki da bi blagoslovil galeona MAGELLANES in vse kar je na njem. Poslovilne ceremonije so prošle do vrhunca, ki so v pristanišču zadoneli streli iz sedmih topov -srečno število. Vsak prisotni manilec je potiho ponavljal fraze pazljivo napisane na spodnji obrobnici jadra vsake ladje: ' Dios llevandolo en salvamento' - gospod pripelji ga v varni pristan.

Plapolajoča jadra, zastave in lebdeči praporji, trgovska ladja, ki je nosila ime Ferdinanda Magellana, se je počasi oddaljevala od njenega sidrišča. Pojavila se je na izhodu iz pristanišča in zavila jugovzhodno, da bi začela dolgočaseno plovbo skozi filipinsko otočje in nato nadaljevala na odprti Pacifik. Tam se bo usmerila proti sedem mesecev oddaljenemu cilju, cilju v Accapulcu v novi Španiji. Bilo je leto 1811. V Manilo se bo vrnil štiri leta pozneje in s tem končal zadnje potovanje galeonov iz Manile.

250 let so te ladje nosile svilo in druga bogastva Orienta v zamenjavo za evropske produkte in mehiško srebro. Vzhod je na tej poti galeonov iz Manile srečal zahod. V tistem času je bila galeonska cesta najpomembnejša steza za trgovinsko in kulturno izmenjavo med Evropo in Azijo preko Amerike. Galeonska potovanja, okrog 9000 morskih milj v vsako smer, so bila najdaljše navigacije na svetu v tistem času.

Ko je leta 1521 Ferdinand Magellan obiskal te otoke, so bili že kulturno križišče. Kitajci, Japonci, Malezijci in celo Hindujci so že nekaj sto let obiskovali te otoke in tu trgovali. Sedaj so postali ti otoki center konfliktov med evropskimi kraljestvi.

Portugalci so ustanavljali svoje trgovske postojanke na Začimbnih otokih ali Moluccas kot odgovor na povečano povpraševanje po klinčkih, popru, cimetu in muškatnemu oreščku v Evropi. Februarja 1508 je Španija sklenila, da bo vspostavila svojo trgovino z začimbani. Kralj Ferdinand je sklical posvetovanje v Burgosu vseh slavnih navigatorjev, Amerigo Vespucci, Vincente Yanez Pinzon, Juan de la Cosa and Juan Diaz de Solis, da bi zarisali poti in tako taktično prekosili Portugalce. Španski Conquistadores v Ameriki, med katerimi Hernan Cortes in Pedro de Alvarado, so pošiljali svoje ekspedicije zahodno čez Pacifik.

Ti zgodnji roparski pohodi so se pokazali kot neuspešni. Ruy Lopez de Villalobos, ki je odplul iz Mehike leta 1542, je poimenoval Filipine po španskem princu, ki je pozneje postal kralj FILIP II. Toda Ruy Lopez de Villalobos ni uspel tako kot drugi, da bi našeli tornaviaje, povtarno pot vzhodno. Pozneje se je predal Portugalcem.

Ekspedicija leta 1564 je končno rešila uganko vzhodne poti. Filip II je ukazal podkralju nove Španije, da naj naseli Filipine. Podkralj je poslal baskovskega mornarja Miguel Lopez de Legazpi. Bilo mu je naročeno da naj se izogoba spopadom z domorodci in da naj jim razloži ''zakon Jezusa Kristusa, po katerem boto bili vsi odrešeni''.

Legazpijev majhen konvoj, voden z admiralsko ladjo San Pedro, je zapustil Navidad v Mehiki v Novembru in je prispel v Cebu na Filipinskem otočju koncem Aprila 1565. Legazpijevo ladjevje je poizkušalo najti pot nazaj v Mehiko z zahodnimi Pacfiškimi vetrovi in z neuspehom južneje od Nove Gvineje. Končno je bila pot najdena iz ladje San Lucas, ki je plula bolj severno do latitude Japonske in s tem plula mimo pasu vzhodno-zahodnih trgovskih vetrov. Tam je ujela svež zahodnik, ki jo je gnal vzhodno v smeri Kuroshio. Ko je dosegla smer severnega Pacifika je bila nošena naprej do Kalifornije nato pa je plula ob obali do Mehike.

San Pablo, kateremu je poveljeval navigator Andreas de Urdaneta, je sledil severno pot kmalu zatem in je prispela v Acapulco v Oktobru 1565, skoraj štiri mesece po izplutju iz Manile. Na španskem dvoru je naslednje leto Urdaneta -ne navigator San Lucasa- dobil kredit za raziskovanje močnih vetrov in vodne ga stroja, ki je omogočil vzhodno pacifiško pot možno.

Še vedno pa je bila pot na vzhod vse prej kot preprosta. Veliko poznejših potovanj v prenaloženih galeonih je postalo ep trplenja in vzdržljivosti, ki je trajal več kot eno leto. Stradanje je kar tekmovalo z monotonijo, kar je potnikom vzemalo pogum in za navigatorje je bilo dnevniško zapisovanje prejadrane razdalje edini merilo s katerim so ljudje na galeonu merili počaseno jadranje na navidezno neskončnem potovanju. Kljub vpisovanju v dnevnik je zdel galeon vsak nov dan na mestu kot bi bil tam že celo večnost. Težavno prebijanje ali brezveterje pod sivim nebom na sivem morju.

Leta 1571 so ugotovili, da ne bodo mogli vzdrževati kolonije na Cebuju v centralnem filipinskem otočju, zato so se Španci preselili na sever, kjer so ustanovili in utrdili mesto Manila, ki ima eno najlepših naravnih pristanišč na svetu. Pomembno je to, da zaliv gleda na Azijo in je obenem dostopen iz širnega Pacifika. Mesto je kmalu postalo center za trgovino, vojsko, duhovščino, ki so mu vladali uradniki poslani iz Španije.

Na začetku je bilo pokristjanjevanje Filipincev glavni motiv za kraljevo podporo. Po jezuitskemu duhovniku: 'Gospod Filip II... rekel, da bi za eno dušo zgradil samostan, na Filipinih v katerem je bilo sveto ime Boga zapisano, in bil zanj pripravljen potrošiti vse dohodke svojih kraljestev.' Kljub vplivu Budizma, ki je prihajal iz Kitajske in Japonske, in bojem manilskih guvernerjev z Muslimani Moro so katoliški misjonarji kmalu spreobrnili pol miljona Filipincev.

Španci so upali, da bodo Filipini postali drugo Začimbni otoki, toda niti kmetijstvo, niti rudarstvo in kaj dosti obetalo. Bogastvo je bilo treba poizkati kje drugje in tudi kmalu je bilo najdeno v veliki celini kitajskem imperiju. Trgovina s Kitajsko se je začela z nezgodo. Leta 1571 so Španci rešili nekaj kitajskih mornarjev, kajti doživeli so brodolom ob obali Filipinov. Naslednje leto je prišlo v Manilo drugo kitajsko plovilo natovorjeno z darili v zahvalnost. Španski trgovci so hitro poslali darila na ladji vzhodno, bogato pretreseni s to svilo in drugimi kitajskimi darovi. Ladja je prispela v Acapulco 1573. Na ta način se je pričela velika Pacifiška trgovina in Manila je postala center trgovske mreže, ki je zbirala produkte z drugih pacifiških otokov, tudi od tako daleč kot je indijska podcelina in jugovzhodna Azija ali Kitajska.

Filipini sami so imeli nejkaj zlata, kopra, produkte iz kokosovih lupin, bombažne tkanine z Ilocosa na Luzonu, bombažne nogavice in ženska spodnja krila in gaze narejene na Cebuju. Proizvajali pa so tudi vrečevino, vrv in viseče mreže narejene iz konoplje. V Manili so vešči Kitajci in filipinski obrtniki izdelovali prefinjen filigranski nakit in zlatnike.

Rokodelci iz Indije in Cejlona so natovarjali bengalski taft, bisere, diamante, topaze, rezbarjene zabojčke iz slonovine, rahle rute, zamotane lesoreze in posteljna pregrinjala iz Surate. Iz imperialne Japonske so prihajali jantar, pšenična moka, oklepi, katanas (samurajski meči), niži, soliter za smodnik in pisarniške potrebščine. Bezoarjeve kosti iz Azije, vzete iz prežvekovalških želodcev, so bili poslani na manilskih galeonih. Evropejci so verjeli, da pokažejo prisotnost strupa v vinu.

Začimbni otoki so jih oskrbovali s klinčki, cimetom in poprom. Iz Borneja je prihajal sagova moka, kafra, keramika in dragoceni dragulji. Kambodža, Malaja, Siam in Kitajska so oskrbovali z muškatom, civetom, kositrom, slonovino, rubini in safirji. Toda glavnina trgovine je prihajala iz notranjosti Kitajske. Zato so Španci imenovali galeone iz Manile nao de la China '' ladja iz Kitajske''. Povesmo surove rumene svile, najbolj nežno bele svilene tkanine, najbolj grobi grogram, bogato okrašena posteljna pregrinjala, razkošen rožnati brokati, lanena preja in umazane tkanine, dragoceno zlato, srebrni trakovi, poslikane ovratne rute in svilene nogavice in Kantona in Amoy na kitajskih prebirkih.

Ko je v večjih količinah orientalsko blago doseglo Evropo je le-to vplivalo na evropske stile. Kitajci so začeli delati proizvode namenjene samo Evropi. Delali so: opremo za oltarje, okrasje za mize, križe, krščanske podobe, rožne vence in otroške igrače. V Manilo so pošiljali tudi zlate palice za direktno zamenjavo za srebro. Kitajsko živo srebro za čiščenje mehiške srebrne rude je šlo skozi Manilo. Živo srebro je pomagalo ohranjati galeonsko trgovino. Za špansko oblast so bili davki na kitajsko uvoženo blago stalni vir prihodka. Azijsko povpraševanje za srebrom -v zameno za nakit, ki se je kopičil kot shramba vrednosti- se je zdelo nepogasljivo. Skozi galeonsko cesto je tekel srebrni tok do mesta, kjer je bilo dosti in je bilo poceni do mesta kjer je bila njegova cena visoka. Izviralo je iz Zacatacas, Pachuca in Guanajuato v današnji Mehiki in iz velikih planin srebrne rude Potosi v starem Peruju, danes Bolivija. Pogoji v rudnikih srebra so bili grozni. Francoski vir poroča: '' ... (Oni) niso bili dosti drugačni od tradicionalnih oznak Salomonovih sužnjev v rudnikih v Manici, v katerih so kopali za kralico iz Šebe. Nekateri deli perujskih rudnikov so -z neprestanim valovanjem črnih duhov- pozivali Michelangelo -vo zadnjo sodbo, v katerih so se skupine ljudckih bitij stiskalo tako, da se je zdelo kot da so formirali pogibno verigo.'' Kitajci so pretopili mehiško srebro iz srebrnih palic v čevljaste ingote, ki so jih klicali seycees, za nasljednjo izmenjavo. Španski kovanci, ki so krožili po Kitajski so bili gravirani z vrezanimi oznakami, kitajski znaki, ki so označevali njihovo valito v tales, osnovno kitajsko enoto. Španci iz Manile so na kratko vzdrževali trgovske postojanke na kitajski celini, vendar so se v glavnem zanašali na kitajske posrednike na Filipinih.

Eno takšnih podjetnosti, čeprav nekoliko nerealističnih je opisal Diego De Bobadilla '' Španec, ki je izgubil nos ob neki bolezni, je poslal po Kitajca, da bi mu naredil lesen nos in s tem prekril svojo deformacijo. Obrtnik mu je naredil tako dober nos, da ga je od velikega navdušenja bogato poplačal, dal mu je 20 eskudov. Kitajec očaran s tem lagodnim zaslužkom, se je naslednje leto vrnil v Manilo s polno ladjo lesenih nosov.'' Ti trgovci, ki so jih Španci klicali sengali (od besede ''Seng-li'', ki pomeni trgovina), so bili spretni in prebrisani barantači. Poselili so zunanji del manilskega obzidja imenovan Parian, kar v jeziku Filipino pomeni trg. Tam so uspešno delovali in s tem postali neobhodni za Špance. Uspešno so gradili ladje in delovali v mnogih drugih dejavnostih v Manili. Prestrašeni Španci s to hitro rastjo kitajskega prebivalstva, so s tem da bi omejili njihovo število uvedni davke na priseljence. Toda kmalu so Kitajci prekašali v številu majhno špansko kolonijo in dva incidenta sta samo še povečala trenja: Kitajski pirat po imenu Lin Tao Kien je neuspešno napadel Manilo leta 1574. Drugi incident pa se je zgodil ko so filioinskega guvernerja na lastni ladji ubili kitajski uporniki leta 1593. Čeprav so leta 1596 Španci izgnali 12000 Kitajcev, se priseljevanje iz kontinenta ni ustavilo. Do leta 1603 je bila Manila razdeljena me sovražne tabore in mednacionalni spopad se je zdel neizbežen.

3. Oktobra je 6000 oboroženih Kitajcev zapustilo Parian in požgalo naselja ležeča zunaj obzidja, ter se pripravljalo na napad na manilsko obzidje. Po tragično končani španski obrambi so militantni Kitajci rastavili glave ujetih Evropejcev po obzidju. Le prihajajoča pomoč iz juga je obrnila vojno srečo na špansko stran. Španci so potem požgali Parian in se skupaj s svojimi zavezniki Filipinci in Japonci maščevali s pobojem 20000 Kitajcev. V istem nesrečnem letu 1603 je eden galeon doživel brodolom, drugi pa se je moral vrniti nazaj v Manilo. Zaradi teh ekonomskih izgub in uničenja njihovega mesta so se mnogi obupani Španci zapustili Filipine. Toda Manilo so počasi obnovili in nove zgradbe so zgradili iz kamna, vrnili pa so se tudi kitajski trgovci. Kljub novim presenečenjem pa se je neprijetno partnerstvo med Španci in Kitajci nadaljevalo.

To je bila silno donosna trgovina. Nevarnost za njo pa je bila mešana iniciativa. Ladje so bile v lasti španske krone, ki jih je tudi vodila in določala trgovanje. Kljub temu pa je skoraj vsak Španec in vsaka inštitucija na Filipinih komercialno špekulirala. Na začetku je guverner razdelil prostor na ladji. Po letu 1604 pa je prostor na ladji razdeljevalja komisija, ki je predstavljala močne interese v Manili. To so bili ljudje iz civilne vlade, cerkve, trgovine in običajnega ljudstva. Komisija je razdelila prostore na piezas ali dele. Za te dele pa so izdajali bozetas ali dovoljenja. Ta naj bi bili enaki, toda razni vplivi in korupcija na ta dovoljenja so bili fakrtor že od začetka.

Tisti, ki so imeli boletas so bili uspešni trgovci, s kapitalom za ladijsko trgovino. Siromašne vdove, vojaki in funkcionarji pa so jim prodajali dovoljenja za denar. Tako se je začela še ena živahna trgovina, tokrat za ta dovoljenja. Cerkev je imela pomembno vlogo v tej trgovini. Katedrali iz Manile je bilo dodeljeno nekaj boletas in devet obras pias. Pri tej trgovini so največ sodelovali bogati cerkveni redovi. Čeprav je bila osebna trgovina tuhovnikom prepovedana z zakonom, pa so to delali kardinali in škofje, ki so pošiljali blago na galeonih v Novi Svet.

Španci zbrani v Manili so dobro živeli od dobičkov. Bogati sloj je bil oblečen v dragoceno svilo in dragocene obleke, na mizah so imeli najfinejši porcelan, krasili pa so se z zlatimi verigami, ki so jih naredili kitajski rokodelci. Srebro, ki se je vračalo iz Mehike je podpiralo celo filipinsko vlado in njeno obrambo. Dobili pa so še letno podporo iz Španije, ki je pomagala pokrivati vladne in cerkvene stroške. Tako je neuspeh že ene same ladje povzročil katastrofo. Osebna sreča se je tako povspela v višave, ali pa se je potopila v vrtincu trgovine.

V več kot štiridisetih primerih ladje niso prispele. Ali so doživele brodolom, ali pa so se izgubile na morju. Prva ladja je bila Legaspijev San Pablo, ki je doživela brodolom leta 1568 na Marianskih otokih, ko se je vračala v Novi Svet (vzhodna pot). Petnajst ladij se je izgubilo na zahodni srebrni poti. V letih 1655-1657 so bili izgubljeni 3 galeoni. V 150 letih se je potopilo veliko galeonov, po vsej poti jih je možno najti. Veliko število drugih pa se je moralo vrniti v matično pristanišče.

Pot galeonov iz Manile